Zgodovina

Fotografija iz časa okoli leta 1900

Zgodovina območja okrog Eichberga se ni začela konec 12. stoletja, ko so si bavarski in frankovski kolonisti prisvajali zemljišča ter krčili gozdove, saj so to mejno območje že pred tem naseljevali Kelti, Rimljani, Slovani in Avari.

Okoli leta 1043

Okoli leta 1043 je bila po vojnih spopadih z Madžari določena meja med Svetim rimskim cesarstvom in Madžarsko po reki Lapinč (Lafnitz). Proti koncu 12. stoletja so na tem območju, ki je bilo zaradi mejnega položaja precej redko poseljeno, pričeli z gradnjo grajskega pasu zaradi vojnih vpadov z vzhoda. Nek knezov spremljevalec je prevzel obstoječo naselbino skupaj z moto in jo razširil. Leta 1250 je prvič pisno omenjen prebivalec Aichberga, Konrad von Aichberg. Najbrž je ustanovil tudi kraj Kleinschlag, ki je poimenovan po njem (Khuenschlag = udar ali krčenje Kuona/Konrada).

Viteška družina Aichberg je tukaj živela do poznega 14. stoletja. Pod vladavino Wulfinga von Aichberga je bila leta 1378 zgrajena grajska kapela iz kamenja, današnja župnijska cerkev. Na začetku 15. stoletja je Aichberg prek hčerke zadnjega Aichbergerja prešel v last družine Welzer, ki ga je nato leta 1412 prodala Seyfriedu Steinpeißu. Leto za tem je Steinpeiß kupil še desetine v krajih Pinka, Friedberg, Dechantskirchen, Stegersbach, Kleinschlag, Limbach, Rohrbach ter na območju med Lafnitzem in Lungitzem.

Viteška družina Aichberger

Grb družine Steinpeiß

Sodelovanje v uporu plemstva leta 1469/70 na strani reformatorjev Anderasa Baumkirchnerja proti protireformaciji. Že pri vizitaciji leta 1528 je bilo ugotovljeno, da je bil Maximilian Steinpeiß von Aichberg eden tistih, ki je sledil novemu nauku Martina Luthra. Njegov sin Christoph je bil leta 1603, torej po zmagi protireformacije, kaznovan, ker je dal svojega sina izven dežele krstiti po protestantsko.

Leto 1715 – širitev objekta

Večkratni vpadi Turkov (1529, 1532, 1669, 1683), Hajdukov (1605, 1621) in Krucov (1704–1711). Pri tem so vedno znova požgali velike dele vasi, oropali ter opustošili grad, pristavo in cerkev, ubili ali ugrabili podložnike ter pokradli živino.

Leta 1715 so objekt razširili z vhodnim stolpom, ki je bil nato aprila 1945 uničen.
Zadolževanje graščine: zaradi napadov, ropanj in požigov se je graščina zelo zadolžila in si ni več opomogla.

Ko je leta 1772 umrl zadnji član družine Steinpeiß, grof Karl Joseph Steinpeiß, je graščina z oporoko prešla na njegovega bratranca, Maximiliana Freiherrna von Waidmannsdorfa.

Grb družine Erko

Vložek
v višini
15 guldnov

(približno 300 avstrijskih šilingov)

Potomci Johanna Edmunda Edlena von Erka so leta 1806 prevzeli popolnoma zadolženo graščino in so jo morali nato leta 1817 razpisati kot glavno nagrado na loteriji z vložkom v višini 15 guldnov (približno 300 avstrijskih šilingov). Zmagal je trgovec s papirji, Donat Hartmann iz Prage, ki je graščino takoj prodal konjeniškemu častniku, grofu Ludwigu von Schönfeldu za 200.000 guldnov (ocenjena vrednost 368.328 guldnov). Ludwig von Schönfeld si je pridobil tudi gospostvo Reitenau, a je kmalu za tem, leta 1828, umrl v nesreči pri jahanju.

Grb družine Wimpffen

Pod vladavino družine Wimpffen

Leta 1844 je bila loretska kapela, ki je bila posvečena 6. 1. 1742, prenovljena v nagrobno kapelo v neogotskem stilu.

Leta 1906 je bilo zaradi prezadolženosti gospodarsko zemljišče prodano grškemu knezu Ypsilanti. Prav tako je bil prodan tudi grad Reitenau.

Leta 1911 je knez Ypsilanti daroval zemljišče za izgradnjo šolske stavbe v Eichbergu. Že leta 1882 je s prenovo gospodarskega poslopja iz enorazredne šole nastala dvorazredna.

Med letoma 1914 in 1918 je grad služil za nastanitev galicijskih beguncev, kar je zelo prizadelo vhodni stolp. Les iz ostrešja in stolpa so namreč uporabljali za kurjavo.

Leta 1923 in 1929 so prodali velik del zemljiških posesti.
Sledil je počasen propad gradu, ki je med drugo svetovno vojno med drugim služil kot zatočišče za civiliste in bivališče za nemške vojake.